Kako je Romana našla čas?

»Trpljenje te pripravi do tega, da res premakneš rit«, pravi Romana. Poznam jo od leta 2008. Letos je bila na predstavitvi moje knjige BITI, kar sem, v mestni knjigarni Maribor. Ko sem jo zagledala, sem bila presenečena, da je na invalidskem vozičku. Ko se mi je po dogodku približala, ker je želela za svojo knjigo avtogram, sem ugotovila, da tudi zelo težko govori, zato sva s pomočjo njene spremljevalke izmenjali nekaj besed. Srečanja sem bila vesela, hkrati pa sem se spraševala, kaj se ji je zgodilo. Spominjam se, da je bila takrat predavateljica na Mariborskem Feri-ju, imela je svoje podjetje, skratka zelo aktivna poslovna ženska.

Romana me je pred kakšnim mesecem nagovorila na socialnih omrežjih, kmalu potem pa sva se srečali, ko sem v bližini bloka sprehajala psa. Zanimivo, kako nas vesolje poveže in poskrbi, da se srečamo, ko je namenjeno. Dogovorili sva se, da se dobiva v bližnjem lokalu Promenada, ko bova imeli obe čas.

V začetku septembra sva se srečali. Pripeljal jo je mlad moški, njen sin, ki mi je pomagal raztolmačiti Romanine besede. Želela je, da ji razložim nekatera poglavja v knjigi Biti, kar sem. Imela jo je s seboj in pogledali sva, kaj si je označila. Romana je povedala, da je bila to prva knjiga, kjer je podčrtovala pomembnejše zapisano znanje, uporabno vsem.

Vprašala sem jo tudi, zakaj ne more hoditi. Povedala mi je, da ima že 13 let Parkinsonovo bolezen. Da lahko skrbi zase, za higieno, omejeno hodi po stanovanju, tudi telovadi. Ampak vse zelo počasi. Dejala je, da ima sedaj celo bolj močne mišice, kot v času njene poslovne kariere. Takrat ni imela časa za nič in si je strašansko želela, da bi imela čas. »No, sedaj imam čas« je dejala. »Veliko časa« in se smejala.

Začutila sem, da je Romana v redu s tem, da ima njeno telo omejitve. Rekla je, da bolje to, kakor, da bi jo kap, ker potem ne bi mogla več razmišljati. Pri kapi je lahko konec vsega, parkinson ti da čas, da popraviš odnose in se malo pobarvaš z modro (postaneš modrejši).

Malo sem se celo upala pošaliti in sem ji rekla: »Želela si si imeti čas in sedaj ga imaš ogromno.« Obe smejali. Tudi njen sin mi je dal vedeti, da je v redu s tem, da skrbi za mamo, da družina ni obremenjena z njeno boleznijo. Opazovala sem, kako jo spoštuje in jo ima rad takšno, kot je.

Pogledali sva, kaj je označila v knjigi. Tema je bila o času, ki si ga je Romana pred 13. leti tako želela. Objavljam fotografijo odstavka. Romani sem razložila, da sem ugotovila, da potrošim manj časa za neko opravilo, ko sem zavedam. Ko delam v stanju biti. Dobim tudi veliko idej, ki si jih s svojim umom ne bi domislila. V tistem trenutku se je Romana kar naenkrat razjokala. Zelo hitro se je potolažila. Povedala mi je, da ni jokala iz žalosti, ampak zato, ker je tako ganjena. Takrat sem vedela, da je že prišla do spoznanja. Da je srečna in izpolnjena, kljub telesnim omejitvam. Pogovarjali sva se o ljubezni in povedala mi je, da če je pred njo neka oseba, ki ji ni všeč, vzame samo tisto, kar ji je všeč in kar je pri tisti osebi dobrega.

Romana je temu dodala: Včasih sem bila hudo pametna in sem govorila: »Življenje čuva najboljše lekcije za najbolj butaste.« Zdaj pa nisem prepričana, da bom razred naredila. Mislim, da sem na začetku poti, predvsem pa sem še daleč od sreče. Trpim pa že manj, kot sem. Sprejela sem nekatera dejstva (se še prilagajam). Iz situacije bom naredila najboljše, kar znam. Povzetek modrosti je, da te trpljenje pripravi do tega, da res premakneš rit. Le trpljenje.

Ko sva se tako pogovarjali, se je počasi, previdno in z zavedanjem pripravljala, da bo v roki vzela skodelico kave. Jaz sem jo pri tem tiho opazovala in zdelo se mi je, da je trenutek trajal neskončno dolgo, predno je skodelica v njenih rokah začela potovati k njenim ustom. Ni srknila požirka, z užitkom in zmagoslavno je popila vso kavo. Prišlo mi je na misel, da je to zen, kar sem pravkar videla, saj je bila Romana polno v trenutku zavedanja pitja kave. Dejala sem ji: »Ti živiš v tem trenutku, to je zen, to je meditacija. Ti si v tem trenutku, ker si popolnoma fokusirana, ko premikaš skodelico z mize k ustom.« Kakšna simbolika. Romana si je želela spoznati skrivnost časa in dana ji je bila brezčasnost. Sedaj lahko počne neko stvar izven prostora in časa, tako dolgo, kakor ji je volja. Romana je to komentirala takole: »Od zena k praksi: če nočem biti čisto popackana po bluzi, moram čisto počasi. Zdaj pa od prakse k zenu: Življenje te že nauči.«

Na koncu mi je povedala, da sedaj živi bolje in je bolj srečna. Predvsem pa zaznava in cenim malenkosti.

Ko sem se po srečanju s psom sprehajala domov, sem razmišljala o tem, kako se je Romana razsvetlila s pomočjo te bolezni. Tudi jaz sem bila ganjena, kako sprejema ovire svojega telesa kot darilo, kot uvid in spoznanje. Da je našla sebe. Presenečena sem bila tudi nad odnosom njenega sina, da je vse tako naravno sprejel. Hvaležna sem bila, da sem imela priložnost srečati ju in to doživeti. Kaj takega ti res ni dano vsak dan. Odločila sem se, da bom o tem nekaj napisala in zgodbo podelila. Zagotovo bo ganila še koga, ki se v množici opravil zgublja v pomanjkanju časa.

Malo je trajalo, da sem jo napisala, ker se je moj um hotel izmuzniti z izgovorom, da nima časa. Razložila sem mu, da je to zgodba o času in da si bova za takšno zgodbo zagotovo vzela čas.

Romana je sedaj bolj srečna, kot je bila v času svoje kariere. Ima čas! Dobila je neprecenljivo darilo: našla je sebe, notranjo srečo in izpolnjenost. Pokazala nam je prostor brezčasja, da se lahko tudi mi zamislimo nad svojim hitenjem skozi življenje in pomanjkanjem časa. Življenje je tukaj za nas. Prinaša nam tisoče trenutkov izpolnjenosti in sreče, mi pa se ne zmenimo zanje z izgovorom, da nimamo časa.

 Iz ljubezni, Aleksandra

Tukaj sem, če izgubiš sebe

PS: Knjiga BITI, kar em: https://www.aleksandrakelc.si/biti-kar-sem