Se vam je že kdaj zgodilo, da ste sami sebe vprašali: »Ali je z mano kaj narobe?«
Ali pa so vas drugi vprašali: »Pa kaj je s tabo narobe?«
Danes bom govorila o tem, zakaj mislimo, da je z nami ali z drugimi kaj narobe.
Naj vas kar na začetku potolažim, da z vami ni nič narobe, samo drugačni ste in na drugačen način dojemate življenje. No, naj to podrobneje razložim v nadaljevanju, da boste naslednjič, ko se vam bo to zgodilo, razumeli, zakaj.
ko se z drugimi niste strinjali ali ste imeli čisto drugačno mnenje od večine? Ni vam bilo všeč, kar drugi počnejo, niste jim hoteli biti podobni, ni vam bilo prijetno v njihovi družbi. Nekaj vam je govorilo, da ne spadate tja. Če ste to izrazili, so vam verjetno dejali: »Pa kaj je s tabo narobe?«
Če smo v nepravi družbi, če se ne družimo sebi podobnimi, imamo občutek, da je z nami nekaj narobe, ker ne spadamo v tisto družbo. V takšnem primeru poslušamo sebe, spoštujemo svojo drugačnost in svoje vrednote. Glede situacije, v kateri smo se znašli, se lahko vprašamo, ali se lahko iz tega kaj naučimo.
Potrebovala sem veliko časa, da sem spoznala in si priznala drugačnost. Da sem sebe sprejela v svoji drugačnosti in tega nisem več skrivala. Ugotovila sem, da je vsak od nas zelo drugačen in da ima vsak zelo različno dojemanje sebe, drugih in okolice. Da vsak od nas drugače občuti in zaznava življenje preko svojih čutil, vrednot in prepričanj.
Ugotovila sem, da smo zelo različni. Tudi v skupinah, kjer imamo podobne vrednote in interese.
To pomeni, da mi drugih ne obsojamo, če so drugačni od nas in se z njimi ne strinjamo … Da jih ne ignoriramo ali dajemo v nič, ampak spoštujemo njihovo drugačnost.
To ne pomeni, da mi sebe izoliramo, ker smo drugačni. Nikakor ne! To je tudi nemogoče, saj so že v osnovni celici, v družini, družinski člani med seboj drugačni. Pri spoštovanju in strpnosti do drugačnosti nam pomaga brezpogojna ljubezen. Druge lahko ljubimo takšne, kot so, brez če, ali, ko … Ko ljubimo brezpogojno, to ne pomeni, da se z njimi strinjamo, da odobravamo njihovo početje in da nam lahko počnejo, kar želijo. Tukaj ima veliko ljudi pomešane pojme. Mislijo, da brezpogojna ljubezen pomeni, da drugim dovolimo, da nam lahko hodijo po glavi. Postavljanje mej drugim je ljubezen, zanikanje sebe zaradi drugih pa ni ljubezen!
Sistem hoče, da mi spadamo in pašemo v sistem. Da bi mi bili takšni, kot narekuje sistem. Ker smo prilagojeni najbolj uporabni za sistem. Zaradi tega zelo majhni otroci kričijo, ko je treba iti v jasli ali vrtec in nočejo od doma. Ker je naravno, da je otrok pri tej starosti v poznanem, varnem gnezdu.
Starši so nas z vzgojo: »Si priden/a, nisi priden/a« trenirali, da bi mi spadali v sistem. Če nismo bili pridni, smo bili kaznovani, zato smo sklepali, da je z nami nekaj narobe. Če smo bili pridni in smo bili pohvaljeni, smo sklepali, da smo v redu in je takšno vedenje primerno.
Ko smo mi starši, se tudi sami trudimo, da bi naši otroci nekako spadali v sistem. Velikokrat naletimo na odpor s strani otrok. Ker smo ugotovili, da je šolski sistem preveč tog in umeten, vpisujemo otroke v drugačne šole: Montessori in Waldorfske.
Rada bi poudarila, da z nami ni nič narobe, če ne pašemo v sistem. Sistem je nekaj umetnega, mi pa smo naravno bitje. Naravno s silo tlačimo v umetno. Človek na različnih področjih posega v naravno z umetnim, ker meni, da je bolj pameten od narave. To je tudi eden od razlogov za bolezni, vojne, onesnaženosti planeta …
Čeprav je sistem nekaj umetnega in je videti, da ga je nekdo s svojim in širšim interesom postavil, mi s svojim delovanjem in odzivanjem, ta sistem soustvarjamo. Na primer:
- prenehamo z gledanjem neprimernih vsebin na spletu ali televiziji in potem slednjih ne bodo več prikazovali, ker ne bodo imeli ogledov.
- onesnaževanje okolja zamenjamo s skrbnim ravnanjem z odpadki in naš planet bo bolj čist.
- zmanjšamo potrošništvo in zmanjšalo se bo število nakupovalnih centrov.
Morda se ne zavedamo, koliko vpliva ima posameznik s svojim delovanjem. Ena, plus ena, plus ena in tako naprej znaša na koncu osem milijard ljudi.
in si priznamo, da smo drugačni.
Da spoštujemo svojo drugačnost. To pomeni, da si nehamo govoriti, da je z nami nekaj narobe in se nehamo na silo tlačiti v sistem. Da raziskujemo in spoznamo, na kakšen način smo drugačni.
Predlagam, da si zapišite v čem ste drugačni, ker po izkušnjah vem, da se v drugačnosti skrivajo vaši darovi.
Vsak od nas je nekaj posebnega in vsak drugače dojema svet, v katerem živi. To je naša pristnost, posebnost, enkratnost. Ne se opravičevati, ker ste drugačni. Ne dokazujte se, da ste v redu, ne dokazujte se samo zato, da bi bila vaša drugačnost sprejeta.
Družba je veliko bogatejša, ko v njej posamezniki izražajo svojo pristnost. Naša drugačnost je darilo družbi. Zato bodimo pristni in s tem drugačni.
Še enkrat bi vas povabila, da si zapišete v čem ste drugačni. Kdaj se vam zdi, da nekam ne spadate? V katerih situacijah se pokaže vaša drugačnost. Vse zapisano sprejmite in začnite spoštovati svojo drugačnost.
Zapišite si tudi svoje vrednote, da boste lažje vedeli, kaj je za vas, kaj ni, kam spadate, kam ne in si lažje poiščete sorodne duše. Vaše vrednote so kot kompas vašega življenja. V kritičnih položajih ni čas za razpravo o vrednotah, takrat je dobro, da vemo, katere so.
Ena, tri, največ deset vrednot, da bo z njimi lažje rokovati. Pri vrednotah ni pravila, kaj je prav in kaj je narobe. Vrednote so stvar vaše osebne izbire. Naše življenje se zmeraj razvija v smeri vrednot! Zato je dobro, da vemo, katere so!
Na osnovi svojih vrednot boste lažje našli sebi usklajeno družbo, službo, partnerja, način življenja …
Vabim vas, da se naročite na moje novice, da boste obveščeni o mojih vsebinah, delavnicah in brezplačnih programih: https://www.aleksandrakelc.si/prijava-na-novice
Želim, da živite, ljubeče, igrivo in še bolj ljubeče, sedaj!
Vaša Aleksandra Kelc
50% Complete
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit, sed do eiusmod tempor incididunt ut labore et dolore magna aliqua.