Zakaj mislimo, da je egoistično postaviti sebe na prvo mesto?

 ALEKSANDRA KELC

Moje mnenje je, da smo na zgodovinski prelomnici, srečanja s seboj.

Napočil je čas, da postanem pristni posamezniki.

Ko delujem v skladu s seboj, neham živeti življenje, v katerem sodelujem z egom. Takrat zaživim novo dobo povezanosti v pristnosti vsakega posameznika na tem planetu.

V novo dobo vstopim, ko živim sebe. Ko živim, kar sem.

Ego in strah sta postala preteklost!

Starši so me učili, da je egoistično postaviti sebe na prvo mesto. Verjetno so tudi njih tako učili njihovi starši. Da ni dobro, da preveč izstopam, da sem boljša od drugih, da sem do drugih sebična, da ne pomagam … Dobro je, da sem tiho, da ubogam, sledim drugim in naredim to, kar mi rečejo. Tako so me učili ... Da ubogam starše in učitelje.

To ima do neke mere svoj smisel, ko sem otrok. Ko pa odrastem, je čas, da začnem misliti s svojo glavo, sem odgovorna zase in sprejemam svoje odločitve. Čas, da postavim sebe na prvo mesto. Tega me ni naučil nihče.

Postaviti sebe na prvo mesto pomeni,

• da začnem poslušati sebe in svoje srce
• da si priznam svoje potrebe
• da slišim, kaj mi sporoča, govori telo
• da razmišljam s svojo glavo

Poslušati sebe in postaviti sebe na prvo mesto ni delovanje iz ega! Pravzaprav je zelo nevarno, da svoj ego postavimo na prvo mesto! Pri vprašanju, zakaj je sebično sebe postaviti na prvo mesto, se odgovor skriva v vprašanju. Na prvo mesto postavim sebe, to, kar sem, svojo avtentičnost in ne svoj ego!

Ko na prvo mesto postavim sebe, izhajam iz srca in ljubezni do sebe

Ko izhajam iz srca, komaj takrat lahko drugim nekaj dam. Takrat živim sebe in sem pristna (nisem zlagana). Takšna sem tudi najbolj srečna in najboljša za druge. Ko sem to, kar sem, imajo tudi drugi največ od mene. Ko sem sebična in v strahu, drugi od mene nimajo ničesar. Če ne poskrbim zase, je to pravzaprav zelo sebično, ker postanem breme drugim. Na primer, če ne skrbim za svoje zdravje, zbolim in potem morajo drugi skrbeti zame in delati namesto mene.

Ega torej nikakor ne postavljam na prvo mesto.

Postaviti ego na prvo mesto je zelo nevarno, predvsem, če sem v vlogi voditelja

Takšen voditelj misli samo nase, dela samo v svojo korist, z rokami obrnjenimi k sebi. Postane lahko tudi nevaren, da doseže, kar hoče. Deluje iz sebičnosti, ne iz ljubezni. Takšen voditelj je pohlepen, ne misli na ljudi, ampak na svoje koristi. Da se bo njegov ego razbohotil, postal pomemben in v centru pozornosti. Ne razmišlja v najvišje dobro drugih. Ko voditelj postavi sebe (in ne ego) na prvo mesto, začne delovati iz svojega srca. Takšen je najboljši in najbolj koristen tudi za druge. Takrat je pravi voditelj in ni egoističen.

Ko sebe postavim na prvo mesto kot mama, sem ljubeča do sebe,

moje srce je odprto in moje potrebe zadovoljene

Takšna mama sem najboljša za družino in za otroke. Če kot mama na prvo mesto postavim svoj ego, sem sebična, gledam samo nase in za druge ne bom poskrbela. Takšnih mam je seveda zelo malo, saj mame po naravi nimajo velikega ega ampak veliko odprto srce. Kako dobro majhni otroci čutijo pristnost in avtentičnost mame. Ste opazili, kako se začnejo upirati, ko mama poskuša biti nekaj drugega, ko ni pristna? Ko je v strahu in dvomi vase? Mame dobro vemo, da so te reakcije otrok najbolj pristne in nam veliko povejo o nas samih. Ko mama postavi sebe na prvo mesto, takrat je to, kar je: naravna, sočutna in ljubeča. Ni se ji treba truditi, da bi takšna bila, to je njeno naravno stanje. Otroka vzgaja z ljubeznijo. Če vzgaja otroka z egom, takrat vzgaja iz strahu in ta strah prenaša na otroka. Uči ga strahu.

Ko vzgajam z ljubeznijo, privzgojim to ljubezen tudi otroku. Tako vzgajam z zaupanjem v življenje in v zaupanje vase. Tako tudi otrok razvija samozavest in zaupanje vase. Vzgajam s spoštovanjem do otroka, do tega malega bitja, ki bo nekoč postal velik človek. Takrat, ko mati spoštuje sebe, spoštuje otroka in tako se otrok uči spoštovati sebe. Ko je odrasel, spoštuje tudi druge, ker se je spoštovanja naučil z materinim vzgledom.

Zaradi tega, ker mislimo, da je egoistično postavit sebe na prvo mesto in ker se bojimo biti egoistični, ne postavimo sebe na prvo mesto.

Če oče postavi svoj ego na prvo mesto, je zelo sebičen in ne poskrbi

za družino, ampak samo zase

Ne verjame vase in v svojo moč. Deloval bo iz strahu. Takšen oče lahko postane tudi napadalen, ker meni, da se je treba boriti in se dokazovati, da je močnejši, da je bolj sposoben. Meni, da je treba nekomu nekaj vzeti, da bo imel. Ne bo se ukvarjal s tem, če so družinski člani ob njem srečni. Ne bo ga doma, ko ga bodo potrebovali, kajti njegov ego bo drugje, na bolj pomembnih mestih. Njegov ego misli, da se mora pred moškimi dokazovati, da je močan in pomemben. Da je pravi moški samo takrat, ko si upa udariti po domači mizi. Ego mu govori, da mora biti nasilen, da dokaže, da je moški.

Ko oče postavi sebe na prvo mesto in je to, kaj je, takrat izhaja iz srca in takrat od njega prihaja ljubezen. Ko izhaja iz svojega srca, občuti svojo moč, da lahko poskrbi za svojo družino in se mu ni treba bati in tako močno gnati ter boriti. Ve, ker verjame vase, da lahko to naredi. Ni več grob v skrbeh, da ne bo mogel poskrbeti za svojo družino. Ko pokaže svoje srce, svojo ranljivost, mu je lažje, ker je to, kar je.

Ko se mi v službi dogajajo krivice, morda me izkoriščajo, sem slabo plačana in necenjena, mi nalagajo preveč dela …

To izkoriščanje lahko zaznam samo takrat, ko imam sebe na prvem mestu. Rekla bom ne in tega ne bom dovolila. Ne bom dovolila, da z menoj slabo ravnajo. Postavila se bom zase. Če pa na prvo mesto postavim svoj ego, se v službi dokazujem, dovolim, da z menoj slabo ravnajo, se borim, jezim, druge krivim, delam še več in več. Na ta način, ko delujem iz ega, me je strah, da bom izgubila službo. Sram, da bi se postavila zase, povedala, kaj potrebujem in postavila meje.

Ko sebe postavim na prvo mesto, moje odločitve ne prihajajo iz ega, ampak iz srca. Iz tega kar jaz sem, iz moje pristnosti, iz tega, da se poslušam. Ko to naredim, me ni strah, ker se poslušam in slišim, kar potrebujem in kar potrebuje moje telo. Ko zbolim, vem, da se je moje telo sposobno pozdraviti. Vem, da mi bo telo povedalo, kaj potrebuje, da ozdravi. Če me je strah, če živim v egu, sem podvržena zunanjim vplivom, idejam in avtoritetam. Kako bi lahko drugi bolje, kot moje telo, vedeli, kaj je za moje telo dobro?

Ko moje odločitve temeljijo na egu, temeljijo na strahu in takrat sem odvisnik od mnenja drugih. Družba me z lahkoto nadzira. Hitro sem lahko žrtev neke ideje. V bistvu sem v veliki nevarnosti, ko poslušam svoj ego in ne sebe.

Vsak posameznik, ki postavi svoj ego na prvo mesto, je za družbo zelo nevaren. Od tod prihaja prepričanje, da je egoistično postaviti sebe na prvo mesto. To je napačno izraženo, saj je treba na prvo mesto postaviti sebe in ne svoj ego.

In kako to naredim, da postanem to, kar sem?

Preprosto je, saj je to moje naravno stanje. Samo vrnem se v to naravno stanje. Ker pa se je okoli nas nabralo veliko navlake in idej ter prepričanj, je potrebno to, kar nisem jaz, odstraniti.

Ko vse počistim, ostanem samo jaz v svoji pristnosti. Tako preprosto je. Preprosto je, ko odstranim kar nisem.

Takrat zaživim to, kar sem.

To torej naredim tako, da neham živeti to, kar nisem. Poslušam sebe, svoje telo, svoje občutke. Poslušam srce. Da ga slišim, utišam misel, kajti srce mi govori šepetaje. Ločim, kdaj so misli od ega in kdaj so čiste in prihajajo kot šepet srca.

Svoje srce slišim v tišini misli.

Ja, zelo egoistično in nevarno je postaviti svoj ego na prvo mesto.

Naravno in preprosto pa je, ko na prvo mesto postavim sebe.

Z ljubeznijo, 

- Aleksandra Kelc

1. junija pričnemo z delavnico Iz čustvene bolečine v ZAVEDANJE. Več si oglejte tukaj: 

https://www.aleksandrakelc.si/delavnica-iz-custvene-bolecine-v-zavedanje