Zdaj, zdaj, zdaj, zdaj, zdaj
Vse se dogaja zdaj.
Vem, da to že vsi vemo, vendar pozabimo …
Spraševala sem se, zakaj ne občutim življenja polno, zakaj je postalo tako pusto, predvidljivo … Nekaj mi ni bilo več všeč, nisem z vedela kaj.
Naslednji dan je prišel odgovor: »V moji glavi se je slišalo: »Zdaj, zdaj, zdaj ….«
»O, kaj pa je to?« sem se spraševala. Pa saj to ni odgovor od uma, ker o tem nisem razmišljala. To se je ponovilo večkrat tisti dan in zmeraj me je ta glas močno postavil v ZDAJ.
Naslednji dan se je nadaljevalo. Postala sem drugačna, energija se mi je spremenila. Postala sem bolj mehka, radostna, spontana. Zmeraj bolje sem se počutila v svoji koži. Uh, sem se oddahnila. Vsa teža je odšla. Ta ZDAJ me je rešil.
Zato sem sklenila, da to delim z vami.
Veste, v preteklosti ne moremo živeti, pa četudi jo nenehno premlevamo. Preteklosti več ni. Je mrtva.
Mi pa še zmeraj nosimo to prtljago, bremena, bolečine, ker …
- se je nekaj zgodilo,
- kaj so nam naredili,
- ker je bolelo,
- ker smo trpeli in nas je bilo strah,
- ali pa nam je bilo lepo in to pogrešamo in bi še več tega …
Preteklost je samo zato, da se nekaj iz nje naučimo. Da izluščimo nauk, modrost.
Preteklost je izkušnja.
Preteklost je spomin.
Na sredini je ZDAJ, pred zdaj je preteklost, za zdaj je prihodnost.
Skrbi za prihodnost nas tudi odvračajo od ZDAJ.
- strah nas je na osnovi slabih izkušenj
- predvidevanja, kaj se bo zgodilo, povzročijo skrbi
- strah pred prihodnostjo lahko povzroči paničen strah
Preživitveni nagon nas hoče zaščititi, ko smo v skrbeh, kajti naši možgani ne ločijo med mislijo in med tem, kaj se dejansko dogaja.
Planiranje, predvidevanja in slutnje za prihodnost so do neke mere koristne, če nas to čisto prestavi v prihodnost pa je to zelo škodljivo. Če živimo v skrbeh za prihodnost ali v razmišljanju, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, nismo v ZDAJ. Ko nismo v zdaj, ne doživljamo in izkušamo življenja. S telesom smo tukaj, z mislimi pa smo čisto drugje. Če misli ni tukaj v tem, kar sedaj doživljamo, nimamo informacije o dogajanju preko naših petih čutil: vida, sluha, vonja okusa in tipa.
Naše telo je na primer v družbi z ljudmi, naša misel pa je na zaslonu računalnika, na FB-ju ali spletu med čisto drugimi ljudmi. Ali pa klepečemo po telefonu, pred nami pa stoji naš otrok in nam nekaj govori, pa ga sploh ne vidimo in slišimo. Ali kuhamo in smo z mislimi še v službi pri nekem nesporazumu, potem pa se jed prismodi, jo zažgemo ali pa je na koncu brez okusa.
To pomeni, da mi sploh ne živimo življenja, če ne živimo ZDAJ.
Hlepimo po tem, kaj bomo doživeli, ko …, ne zavedamo pa se, da je trenutek, v katerem se nahajamo poln doživetja. Svojo doživljanje prelagamo na prihodnost, na počitnice, na čas, ko bomo imeli čas, v bistvu, pa gredo naše minute in ure in leta življenja preprosto mimo nas. Ker živimo v preteklosti ali v prihodnosti, ne živimo v ZDAJ.
Kako si lahko pomagamo:
- večkrat na dan si izrečemo ZDAJ …,
- osvobodimo se preteklosti in prihodnosti (to lahko naredimo z odvezavami po Metodi Phyllis Krystal
- naredimo vajo obroč te metode
- vaje za umiritev uma, ker je um tisti ki nas sprehaja med preteklostjo in prihodnostjo.
Sem Aleksandra Kelc, učiteljica za osebni razvoj, certificirana svetovalka po metodi Phyllis Krystal in pogodben partnerica te metode. Prirejam delavnice in delam individualno, pišem in objavljam bloge in videe. Izdala sem knjigo Ne mislim, samo ljubim in škatlico fotografij 100 in pet misli za navdih, ki je sedaj na voljo kot slika za na steno. Slikam na platno, za jesen pripravljam razstavo in upam, da bom letos izdala naslednjo knjigo.
Z ljubeznijo, Aleksandra
To pa je moj nov izdelek, Misel ZA NA STENO, ki si ga lahko ogledate tukaj: https://www.aleksandrakelc.si/misel-za-na-steno
