"Naj vas vsak dan navdihne ena misel"
Od zunaj ne morem dobiti, kar je že v meni.
Iskala sem v ljudeh, stvareh, znanju, delu … Iskala sem nekaj, kar bi me izpolnilo. Vendar nič ni bilo trajno.
Vsakdo in vse, ki je prišlo v moje življenje me je bogatilo.
Ko sem prejela, sem občutila hvaležnost.
Ko sem izgubila, pa praznino.
Ko sem dovolila, da praznina je in jo sprejela, sem v njej našla zaklad.
Našla sem sebe.
Kar sem iskala zunaj, me je pripeljalo do sebe. Uzrla sem, kako so me izgube bogatile. Bogatile so me enako ali še bolj, kot prejemanje. Hvaležna sem za oboje.
Še sem prejemala in izgubljala, a nisem več izgubila sebe.
Ali je tukaj raj?
Je, je, če ga vidim.
Je, ko dovolim.
Je, ko ga živim.
Kaj pa je potem tisto, kar je videti kot pekel?
Pekel je stanje zavesti.
Vidim pekel. Vidim ujetost. Ne vedo še, da niso samo to. Ne vedo, da so ljubezen.
Ja, tukaj je raj.
Tako, kot je, je prav.
Ko sem se ustavila in pogledala na življenje,
sem uzrla trenutek in sebe v njem. Tudi vse vas sem videla. Vsak od nas je stal na svojem mestu. Na mestu, kjer je bilo v danem trenutku najbolje zanj. Videla sem naše ume, kako se s tem ne strinjajo; hočejo drugače ali pa nečesa nočejo.
Videla sem, da UM NE VIDI OBILJA, ki je že tukaj in sedaj.
Umu sem prijazno razložila, da bom od slej »pri sebi« in bom poslušala tok življenja. Dovolila bom, da mi sam trenutek pove, kako delovati. Kajti tok življenja ima najbolj prav.
O … dd … ah … nila sem si … tako preprosto je.
