Učiteljica za osebni razvoj

Prebujeni ljudje vemo, da smo enakovredni. Da smo ena zavest, ki je ločena na telesa, osebnosti, vloge … Spoštujemo različnost in vemo, da smo enakovredni. Da nihče ni več ali manj.

Zunanja moč je začasna: pozicija, premoženje, lepota, uspešnost, dosežki … To pride in gre. Zaradi tega zunanja moč ni trajna in resnična.

Notranja moč je trajna. Z njo se povežemo, ko se zavedamo in spoznamo, kdo smo. Notranja moč ne odide in ne umre.

Zunanja moč je povezana z bolečino nemoči, ki je najgloblja bolečina. Skozi izkušnje vidimo, da življenja ne moremo nadzirati, da je vse zunanje, začasno. Ta bolečina se pojavi takrat, ko vidimo, da svet ni takšen, kot si želimo, da bi bil ali bi moral biti. Ko smo v življenju razočarani, frustrirani, degradirani, izgoreli … smo zaradi bolečine nemoči. Ker z zunanjo močjo tega ne moremo spremeniti.

Da bi ugotovili, ali smo z drugo osebo notranje enakovredni, si sebe in drugo osebo predstavljamo na tehtnici. Če tehtnica pokaže, da je nekdo več ali manj ...

Odnos je stik z drugim bitjem. Da lahko nastane stik, je potrebno biti najprej eden od drugega ločen. V enosti ni stika, ker je enost vseprisotnost. To pomeni, da so odnosi dualnost, ločenost in so resnični samo na nivoju osebnosti.

Odnos lahko imamo z osebo, bitjem, skupnostjo, poslom, predmetom, strojem … Odnos si lahko predstavljamo kot most, ki ga gradimo skupaj, vsak polovico. Ko hočemo graditi drugo polovico mostu, ki ni naša ali pa druga oseba hoče graditi našo polovico, nastanejo v odnosih težave. Spoštovati je treba tudi to, da nekdo ne želi graditi svoje polovice mostu. Takrat stik in s tem odnos ni mogoč.

Odnosi so odličen poligon za učenje in zrcaljenje. Ker pri tem velikokrat trpimo, odnosi poskrbijo za to, da mi začnemo iskati sebe. Najpomembnejši odnos je odnos s seboj. To je temelj vseh odnosov, ki nam prinese v življenje stabilnost. Ko zgradimo in negujemo odnos s seboj, stojimo v življenju trdno kot skala.

Na naša srečanja resnice: P R E B U J A N J E se lahko p...

ČUSTVA so začimbe življenja, zato jih uporabljamo po ščepcih.

Čustva so biokemična reakcija v telesu kot odziv na nekaj ali nekoga, kar pride do nas preko naših petih čutil: vid, vonj, sluh, okus in otip.

Čustva trajajo minuto in pol, vse, kar traja več, je naše podaljševanje čustva z mislijo.

Dovolj je, da čustva občutimo in preverimo, na kaj nas opozarjajo. To pomeni, da enega čustva ne podaljšujemo cel dan, teden leto ali celo življenje.

Pri čustvih uporabimo inteligenco. Razvijemo čustveno inteligenco, da nas čustva več ne nadzirajo.

Pomembno je, da ustvarimo prostor v katerem občutimo čustva (svoja ali od drugega) in zavestno opazujemo, kako pridejo in odidejo.

Na naša srečanja resnice: P R E B U J A N J E se lahko prijavite tukaj: 

https://www.aleksandrakelc.si/prebujanje

Nergača spoznamo po tem, da je nezadovoljen in se pritožuje.

Nikoli ne naslavljamo sebe ali drugega z nergačem, ker nismo to, ampak vedenje, obnašanje.

Imamo notranje ga in zunanjega nergača, torej v drugi osebi.

Notranji nergač je glas v umu, ki izraža nezadovoljstvo in se stalno kaj pritožuje.

Lahko ga konstruktivno uporabimo ali pa utišamo.

Če poslušamo, kaj nam govori, preverimo, ali je to res, kakšna so dejstva in ali lahko s tem kaj konstruktivnega, koristnega naredimo. Če da, gremo v akcijo, če ne, pa nergača takoj utišamo.

V srečanju opišem tudi vlogo žrtve, perfekcionista in uničevalca.

Zavedajte se, opazujte te vloge, lastnosti osebnosti in vedite, da to ni ste vi.

Na naša srečanja se lahko prijavite tukaj: https://www.aleksandrakelc.si/prebujanje

Odzivanje je reakcija, odgovor na informacijo.

Do nas prihajajo zunanje in notranje informacije.

Zunanje služijo za preživetje, razmnoževanje, udobje, ustvarjalnost in zaščito.

Preko 5 čutil informacije prihajajo v naše telo. Nastanejo čustva in misli. Um zunanje informacije razlaga glede na izkušnje in podatke, ki so shranjeni v spominu. Ko imamo osebni interes, se na informacije odzovemo veliko močneje kot takrat, ko ga nimamo! Veliko informacij pride in gre mimo nas, in če se zanje ne zanimamo, se z njimi ne ukvarjamo.

Vse razlage informacij z našim umom seveda niso resnične ali pa so zelo ozkoglede, zato je bolje, da se odzivamo zavestno, to je naravno. Takšen način življenja je enostaven, sproščen in igriv, ker se zavedamo, kdo smo.

Tukaj se lahko prijavite na srečenja resnice P R E B U J A N J E: https://www.aleksandrakelc.si/prebujanje

Ko nekaj ne vem,

je to najboljše izhodišče za raziskovanje in izkušanje.

To mali otroci počnejo naravno.

Velika razlika je med mislim, verjamem, vem in zavedam se.

Ko mislimo, obdelujemo podatke v spominu.

Torej, ko mislimo, zmeraj govorimo iz preteklosti.

Ko verjamemo, verujemo v to, kar vedo, ali so izkusili drugi. Torej, izhajamo naučenega in izkušnje drugih.

Verjamemo staršem, učiteljem, duhovnim vodjem, politikom, strokovnjakom … Ni rečeno, da tisto, kar drži za druge, velja tudi za nas.

Vem, pride iz tega, ker smo nekaj izkusili in spoznali. Rešitev iščemo tako, da poskušamo in izkusimo. Raziskujemo kot majhen otrok.

Zavedam se, pride iz zavesti. Tam so vsi odgovori in modrost celotnega vesolja.

Ves se nenehno spreminja, pride in gre, vse je tukaj začasno, mi se razvijamo in širimo skladno z vesoljem, zato tudi to, ker vemo ni resnica. Absolutna je samo … zavest, ki je neoprijemljiva, neskončna … Zato je najboljše izhodišče »Ne vem«!

Ne upamo...

Srečni smo lahko samo zdaj.

V preteklosti in v prihodnosti ni sreče, kajti prvega več ni, drugega pa še ni.

Trpljenje, razočaranja, travme, težko otroštvo so naša moč; samo poglejte, koliko sposobnosti smo zaradi tega razvili. Postali smo iznajdlivejši in pridobili izkušnje, ki nam koristijo v življenju. Ne bi bili to, kar smo postali na osnovi preteklih izzivov. To je razlog več, da smo lahko srečni, namesto, da ostajamo žrtev in se smilimo samemu sebi.

Življenja ne moremo nadzirati, lahko pa zajahamo val in srfamo z njim. 

Da vidimo resnico, si je treba sneti rožnata očala in pogledati dejstva. Velikokrat si ne priznamo, da se slepimo o življenju, sebi in drugih. Predstavljamo si svojo namišljeno resnico, "farbamo" samega sebe in si ne priznamo, kaj je res.

Bomo še naprej živeli kot žrtev preteklosti ali se bomo postavili v moč in zaživeli zavestno? Slednje nam bo omogočilo, da bomo stalno srečni (ne glede na ...).

Več o srečanjih resnice P R E E B U J A N J E lahko preberet...

Telo, čustva, um, osebnost so orodja, namenjena, da nam služijo.

Človek je inteligentno, zavestno bitje, zato je smiselno, da orodje zavestno uporabi.

Namenjeno je, da mu orodje služi, ne da je služabniki teh orodij.

Resnico lahko začutimo v svojem srcu.

Smiselno je, da se z zavedanjem, kdo smo, prepojimo in to postane naš način življenja.

Na probleme, težave odslej gledamo iz perspektive zavesti, ne iz osebnega, človeškega nivoja.

Več o srečanjih resnice P R E E B U J A N J E lahko preberete in se prijavite tukaj: 

https://www.aleksandrakelc.si/prebujanje

Želim vam  P R E B U J E N O  življenje v resnici!

Iz ljubezni, Aleksandra

Učiteljica zavestnega življenja

in vtisi iz razstave

Anima in TULIPAN je slikarska zgodba, ki nas popelje skozi 8 obdobij življenja ženske: ustvarjalnost, mama, punčka, najstnica, partnerka, zrela ženska, modra in minljivost.

Praznik kulture, 8. februar, smo proslavili z odprtjem slikarske razstave Anima in TULIPAN v galeriji Art studio Alme Lovrenčič na Lentu v Mariboru.

Avtorica, Mariborčanka Aleksandra Kelc, nas na razstavi popeljale v zgodbo o ženski, ki pleše v krogu: rojstvo – življenje - smrt – rojstvo. Vsebinsko gre v delih za sprehod po postajah življenja, ki se - podobno kot Križev pot - končajo s smrtjo in ponovnim rojstvom. Razstava je tako vsebinsko kot barvno prežeta z nežnostjo.

V spremljajoči knjižici, vodniku, so predstavljene zgodbe slik in je hkrati tudi priročnik za osebni razvoj. Slike so na voljo obiskovalcem kot reprodukcije, avtorica pa si želi, da bi celotna razstava našla primeren, stalen razstavni prostor. »To naj bi bil prostor, kamor zahajajo ženske, ki si želijo biti notran...

Avtor knjige POTopis, Vilijem Gogala, je bil včasih novinar.

Sedaj je romar, popotnik, moderni potepuh in je brez lastnine. Hodi po svetu in svojo pot opisuje v knjigi. Dobimo jo lahko samo iz njegovih rok. Napisana je meditativno, besede so izbrane s posebnim občutkom, vsebuje spoznanja in čudovite ilustracije Nikolaja Mašukova.

Knjiga je nekaj drugačnega, tako kot je drugačni Viljem in potepuški način življenja.

Hvaležna sem, da sta se najini poti srečali in mi je podaril svojo knjigo. Na pogovor, ki sva ga posnela je seveda prišel peš, potem pa je pešačil naprej.

Predstavitev knjige bo kmalu v knjižnici Gornja Radgona: DUHOVNO - POTOPISNO PREDAVANJE VILJEMA GOGALE, ČETRTEK, 26. 10. 2023, OB 18. uri.