Verjetno ste že doživeli, da so vas čustva nadzirala. Nekaj se je zgodilo, nekdo vas je razočaral, razjezil, ponižal … in ste to premlevali ves dan, morda več dni, tednov …
Tudi meni se je to dogajalo. Čustva so me tako nadzirala, da več dni nisem funkcionirala. Bila sem čisto brez energije in delala sem le najnujnejše. S težavo sem poskrbela zase in za druge. Bila sem prizadeta, ker mi je nekdo nekaj rekel, naredil ali ni naredil. Trpela sem, ker so me čustva preplavila.
Dokler se nisem naučila čustva umiriti. Pomagala sem si z vajo Kača na drevesu metode Phyllis Krystal in z odstranjevanjem vezi, ki nas omejujejo čistila programe, ki mi več ne služijo.
Potem pa sem v videu dr. Joe Dispenza naletela na zelo pomembno informacijo. Znanstveno so dokazali, da čustvo traja samo 90 sekund.
Kot da sem to nekako vedela, pa nisem znala izraziti. Torej čustvo ustavim tako, da o njem več ne razmišljam, razpredam in iz tega ne...
Odpor je obrambni mehanizem, ker me želi zaščititi, istočasno pa je lahko ovira, ko želim delovati in mi tega ne dovoli.
"Zunaj je mokro in mrzlo, pokvaril se mi je avto in groza me je, da moram peš v trgovino. V sebi čutim ODPOR. To je verjetno od ega, ki zaščitniški, razvajen in hoče udobje. Lahko obtičim na mestu, ali pogledam prepričanje, ki stoji za odporom in se sama s seboj dogovorim, da se bomo toplo oblekla, obula nepremočljivo obutev, vzela dežnik in bom med pešačenjem do trgovine uživala."
Kdaj se pojavi ODPOR, ko gre za kaj pomembnega, ko se je potrebno v življenju premakniti glede našega zdravja, v odnosih, v službi, v družini ….?
Izhajam iz tega, da je ODPOR tukaj zato, da me zaščiti.
Povezan je s podzavestjo in preživitvenim nagonom.
Povezan je lahko tudi z mojo bitjo in preverja, ali je nekaj v skladu z menoj ali ne.
Odpor me na neki način zaščiti, težava pa je v tem, da se ne...
Ker ni pravih in napačnih odločitev, se ne morem odločiti narobe, ampak samo izkušam svojo odločitev. Odločitev lahko kadarkoli tudi spremenim. Lahko je začasna. Ni treba, da je odločitev drastična, lahko delam majhne korake. Lahko pa se odločim, da ostanem v istem, ker potrebujem varnost, da se še kaj naučim …, čeprav mi tisti položaj ni všeč.
Tudi, ko se odločim, da ne bomo ničesar spremenila, je to odločitev.
Ker sem se to zavestno odločila, nisem vlogi žrtve. Sem v svoji moči.
Vidite razliko med tem, da nekje obtičimo, se zavedamo, da nam to ni všeč in v tem nemočni životarimo in tem, da se zavestno odločimo, da bomo iz nekih razlogov ostali v tem, kar nam ni všeč?
V odločitvi je moč.
Če se ne odločim, bodo to naredili drugi namesto mene.
Odločitev, ki je usklajena z menoj je najboljša. Prepoznam jo po dobrem počutju in po tem, da me umiri.
Ne obstala prava in napačna odločitev.
Pomembno je, da sem z...
Gostila jo je knjigarna MK Konzorcij v Ljubljani.
Najlepša hvala voditeljici mag. Mei Valens, vodji Konzorcija Katarini Modic, prijateljem iz Maribora, ki so me spremljali in vsem gostom, ki ste na predstavitev prišli. Hvala tudi Založbi Primus, da so knjige pravočasno dostavili v knjigarno.
Zanimivo mi je bilo odgovarjati na vprašanja, za katere ugotavljam, da zmeraj manj prihajajo iz mojega uma in zmeraj bolj iz moje biti. Velikokrat sem odgovorila nekaj drugega, kot na vprašanje, preprosto zato, ker je moja bit želela, da je tisto povedano. Tega se zmeraj bolj zavedam in v tem čutim sebe in svojo pristnost. Zaradi tega je bila predstavitev zelo spontana, prijetna, domača in predvsem pravočasna. Kajti z Meo sva ugotovili, da pravočasnost ne pomeni točnosti po uri, ampak da smo ob pravem času na pravem mestu takrat, ko je to najbolje za nas in druge. Pri tem nas vodi notranja antena, ki se ji reče pinealna železa, občutku pa intuicija. Morda smo...
Vse se dogaja zdaj.
Vem, da to že vsi vemo, vendar pozabimo …
Spraševala sem se, zakaj ne občutim življenja polno, zakaj je postalo tako pusto, predvidljivo … Nekaj mi ni bilo več všeč, nisem z vedela kaj.
Naslednji dan je prišel odgovor: »V moji glavi se je slišalo: »Zdaj, zdaj, zdaj ….«
»O, kaj pa je to?« sem se spraševala. Pa saj to ni odgovor od uma, ker o tem nisem razmišljala. To se je ponovilo večkrat tisti dan in zmeraj me je ta glas močno postavil v ZDAJ.
Naslednji dan se je nadaljevalo. Postala sem drugačna, energija se mi je spremenila. Postala sem bolj mehka, radostna, spontana. Zmeraj bolje sem se počutila v svoji koži. Uh, sem se oddahnila. Vsa teža je odšla. Ta ZDAJ me je rešil.
Zato sem sklenila, da to delim z vami.
Veste, v preteklosti ne moremo živeti, pa četudi jo nenehno premlevamo. Preteklosti več ni. Je mrtva.
Mi pa še zmeraj nosimo to...
ALEKSANDRA KELC
Moje mnenje je, da smo na zgodovinski prelomnici, srečanja s seboj.
Napočil je čas, da postanem pristni posamezniki.
Ko delujem v skladu s seboj, neham živeti življenje, v katerem sodelujem z egom. Takrat zaživim novo dobo povezanosti v pristnosti vsakega posameznika na tem planetu.
V novo dobo vstopim, ko živim sebe. Ko živim, kar sem.
Ego in strah sta postala preteklost!
Starši so me učili, da je egoistično postaviti sebe na prvo mesto. Verjetno so tudi njih tako učili njihovi starši. Da ni dobro, da preveč izstopam, da sem boljša od drugih, da sem do drugih sebična, da ne pomagam … Dobro je, da sem tiho, da ubogam, sledim drugim in naredim to, kar mi rečejo. Tako so me učili ... Da ubogam starše in učitelje.
To ima do neke mere svoj smisel, ko sem otrok. Ko pa odrastem, je čas, da začnem misliti s svojo glavo, sem odgovorna zase in sprejemam svoje odločitve. Čas, da postavim sebe na prvo mesto. Tega...
Večinoma nismo pozorni na svoje potrebe, čustva in občutke. Če jih ne izražamo, nas preplavijo, potrebe postanejo nuja in pričnemo ustvarjati dramo. Če bi se zavedali svojih potreb in čustev, bi lahko na miren način povedali sebi in drugim, kaj čutimo in kaj potrebujemo.
Ko je vpletena druga oseba je potrebno naše potrebe povedati brezpogojno. To pomeni, brez pričakovanja, da bo druga oseba izpolnila naše želje. Čeprav zelo radi pomagamo, nismo odgovorni za čustva druge osebe. Na nas je, da povemo, odziv pa je odločitev druge osebe. Takrat, ko pričnemo izražati...
Ko se poslušam in opazujem svoje občutke, vem, kdaj je potrebno delovati in kdaj počakati
Nedelja popoldan je. Sprašujem se, ali bi pričela pisati svoj drugi blog? Kakšen naj bo naslov?
… Sprašujem se ali naj s pisanjem raje nekaj dni počakam, da pride prava téma?
- - -
Umirim um. Spomnim se na simbol in vajo »Kažipot«, metode Phyllis Krystal. Na kos papirja narišem kažipot in na vsako tablo kažipota vnesem eno od možnosti, tudi možnost »počakam«. Preštejem do deset, zaprem oči in opazujem, katera smer je prava.
Hm mm … Naj dejansko počakam ali naj bo to naslov bloga? Občutim, da naslov bloga. Med vajo je postalo igrivo. Zmeraj, ko občutim to igrivo energijo, vem, da sem povezana s seboj. In ravno ta igriva, radostna energija je eden od razlogov, da sem pričela v življenju ponovno uživati. Nagovarjam vas, da se poslušate in...
Lep pozdrav, sem avtorica knjige »Ne mislim, samo ljubim« in učiteljica osebnega razvoja. Izkušnje in sposobnosti, ki jih pridobivam v življenju, rada delim, da se iz njih lahko učijo tudi drugi. Pišem bloge, knjige, prirejam delavnice in tako pomagam ljudem izboljšati njihova življenja.
Biti v tem trenutku je naše naravno stanje.
To znamo vsi. To ves čas spontano počnemo. Vsi znamo živeti v tem trenutku,...
50% Complete
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit, sed do eiusmod tempor incididunt ut labore et dolore magna aliqua.